25. junij. Dan državosti. In dan, ko smo znova le dočakali Oviratlon – praznik svežega zraka, pokljuških krav, Spolzkega Janeza, Skoka čez plot, blagodejnih blatnih tretmajev za dušo in telo ter še in še.
Kot vsem tistim, ki nas iz tedna v teden pridno spremljate, se vam najbrž dozdeva, da smo zaradi naših bogatih kaloričnih bomb ob jutranjih sestankih ter popitih piv ob igranju ročnega nogometa morali narediti plan za treniranje. In ja – prav se vam je dozdevalo. Narediti smo morali hudičevo dober plan, če se nismo želeli sklonjenih glav čez ciljno črto privleči šele nekje sredi noči.
In ker dobro veste, da je analitika naša strast in premetavanje številk nekaj, kar nas drži pokonci, smo preračunali, koliko in kako moramo trenirati za super rezultat. Hja. Recimo, da nam čas, ki smo ga imeli na voljo za priprave pred samim dogodkom, ni delal ravno usluge. Te zanima, zakaj? Ja. Za dober rezultat ob premagovanju proge smo ugotovili, da imamo kakšno kilo tu pa tam morda preveč. In ugotovili smo tudi, da nam skupno kot ekipi do cilja izgube “6” kilogramov manjka samo še realnih… khm …14 kilogramov.
Zato smo plan A opustili. Vemo, da je dobra hrana naša šibka točka. To dokazuje tudi to, kako nesebično smo se žrtvovali ob “nedelujočem” hladilniku v koči, zato smo pač vso hrano dali na dolgo mizo in se je lotili piece by piece. Glej, človek naredi, kar pač mora narediti.
Aja. Da ne pozabimo razkriti plana B! Ker smo dejansko prav do zadnjega dobro jedli in pili, malo sicer tudi trenirali, nam je preostalo samo eno – z dobro voljo in predanostjo vemo, da lahko dosežemo veliko. Been there, done that! In tako smo v soboto natanko 11.20 brezkompromisno zakopali teniske v teren in s predirljivimi kriki divjine napadli. Sonce je bilo, super muska je bila, navijačev na tone in dobre volje za izvoz. Nič hudega sluteči gledalci bi si sicer mislili, da se bo ob ovirah kri nekoliko umirila, a pogled na premagovanje le-teh milo rečeno res ni bil ravno balzam za dušo. Premagovanje ovir lahko zdaj, ko se ozremo nazaj, mirno in brez trohice slabe vesti poetično poimenujemo kot “ne boj, mesarsko klanje.” Kup prepletenih in z znojem in blatom obdanih teles se je na vse ali nič vrglo čez sleherno oviro. Zdaj sicer priznam, da si je oko na srečo lahko spočilo vsaj na koncu Oviratlona, ko se se strasti pomirile in so mrzli curki vode vsaj malo streznili glave.
Kot smo prva mislili “Kje je še ta cilj”, se je pred nami razkril tako … en, dva, tri.
In fuuull smo se veselili na cilju! Tako dobro je bilo. Spet seveda čestitke organizatorjem! Padli smo v sceno, se predali vrtincu dogajanja in pozabili na čas. Na realnost so nas kmalu sicer priklicali milijoni zgrešenih klicev (ajd, bodimo realni, 17 jih je bilo pa res) in nekaj besnih SMS-ov preostalih sodelavcev, ki letos niso tekmovali, so pa zato pri koči že cel čas “veselo” sekljali zelenjavo, obračali pleskavice in skupinsko bentili in bukovo gledali v bojler, zakaj vendar še vedno ne dela!
Da jih ne bi razkurili z našim poznim prihodom še bolj (navsezadnje so bila naša prazna črevesja odvisna od njih), smo se le odmajali proti koči.
Vonju s pivom prepojenega mesa so piko na I dali jezni pogledi “žar mojstrov in mojstric” in skupaj smo (itak da vsi veseli) ob ognju in Črtovi kitari dočakali noč.
So much loooove.
So many new memories.
So keep that in mind: keep calm – it’s just Red Orbit honey.
In ja – tudi tekli smo super. Tako zelo, da je GPS govoril v pretekliku. 😛